Znova zaljubljeni v življenje

Zavračanje življenja

V svoji nesrečnosti smo v nenehnem boju, v vojni proti ljubezni, ki hoče živeti v nas.
Ljubezenska moč je potlačena, zadušena, zazidana, a se ne pusti ubiti.
Ker čutimo, da nam energija za življenje ni dostopna, jo simuliramo in se umetno poganjamo naprej, a nismo na varnem.
Počutimo se nestabilne, delno paralizirane, okorne, zato pa tudi nesposobne, da bi se odzivali na dogajanje.
Varnost je namreč samo v pretoku ljubezenske moči, ki se prožno odziva na stike z realnostjo.
Jeza na svet in usodo pa sloni na umiku iz realnosti, iz življenjskih možnosti, in se hrani od zbiranja samopomilovalnih dokazov.
Nekaj v nas čuti, da delujemo v svojo škodo in proti življenju, zato smo polni tesnobe.

Nočem čutiti, da me ljubite

Biti ljubljeni nam je odveč, če iščemo samopomilovanje in kuhamo zamero.
Nočemo, da nas preplavi hvaležnost ob občutku, da smo ljubljeni, raje verjamemo, da tega ni, da je tega premalo, da ni iskreno, da ni trajno, da si tega ne moremo že dovoliti, da se drugi moti, da ….
Nočemo čutiti ljubezni, ker destabilizira naše večvrednostne in manjvrednostne strategije.
Vsak izgovor je dober, da se izogibamo izkušnji, ki bi nas prepričala, da življenje ponuja vse, kar le hočemo sprejeti.
A prav tako nočemo iskreno čutiti svoje sive žalosti, obupa, jeze in sovraštva.
Nočemo čutiti resnice svojega trenutka.
Privoščimo si žalost za stare zadeve in stvari, ki smo jih že stokrat povedali, a nočemo vedeti za tiste prave sedanje razloge, ki jih skrivamo pred seboj.
Iskreno občutenje sebe namreč prebuja sočutje in bi nas zdaj povezalo z drugimi, ki čutijo podobno, postali bi jim enakovredni, blizu, povezani v isti stiski in potrebi po pomoči.
S tem pa je konec prepričanj, da smo več ali manj od drugih in vsega sprenevedanja okrog tega.
Zaljubljenost v življenje lahko zaživi le iz osvobojenega trenutka, v katerem sem zdaj.

Zaljubljenost nas rešuje

Stanje milosti, ki je značilno za zaljubljenost, nas rešuje ločenosti od vsega, kar živo biva.
Sprejme nas mreža, po kateri se pretaka sveto in neskončno v svetu in v nas, in nas hrani.
Mi pa jo hranimo s svojim delovanjem.

Znova zaljubljeni v partnerja

Čar zaljubljenosti vsi razlagajo kot iluzijo, iz katere se je treba prebuditi in drugega videti, kot je.
Toda če drugega vidimo »objektivno«, to ni ljubezen.
Je odtujeno opazovanje, v katerega ne vložimo svoje pripravljenosti za stik, odprtosti.
Mi pri tem nismo v igri in se ne pustimo motiti od želje po bližini.
Tako se obnaša policist po službeni dolžnosti, ko išče resnico.
V to resnico ni vpleten, saj bo le izdelal poročilo in tistih ljudi ne sprejema v svoje življenje.
Ni treba, da sočustvuje, nasprotno.
In dejansko velja, da noben policist ne sme raziskovati primera, v katerem so vpleteni njegovi najbližji, torej je povezanost motnja.
In dejansko velja, da noben policist ne sme raziskovati primera, v katerem so vpleteni njegovi najbližji, torej je povezanost motnja.

Stik kot razodetje novega

Zaljubljenost je privilegiran odnos med dvema človekoma, ki usmerja pogled v vse, kar ju povezuje in je edinstveno in samo njuno.
Če na primer gledamo svojega otroka »objektivno«, se ob občutenju našega pogleda prav gotovo ne počuti dobro.
Sprosti ga šele naklonjen pogled.
Samo pod toplim pogledom čuti varnost in zato lahko izrazi svojo naravo, ker je začutil v sebi tisto, kar je ljubljeno.
Isto velja za odrasle.
Tudi bolnika, tujca, šefa lahko opazujemo naklonjeno, tako kot kogarkoli, ki pride na obisk.
Stanje zaljubljenosti v življenje je drža, v kateri smo sposobni videti prav tisto v drugem, kar nas lahko poveže z njim, pa naj bo še tako miniaturno.
Ko je teh stičnih točk zelo veliko, pomeni, da smo ob sorodni duši.