Zaupanje v življenje

Čutna občutljivost

Prvi korak vračanja v otroško odprtost je vračanje v celoten razpon čutne občutljivosti.
Izseke standardnih občutkov je treba razširiti na čim širše in globlje, ubtilno doživljanje sebe, okolja, ljudi, stvarstva.

Zakrneli čuti

Priznati si je treba, da so naši čuti zakrneli, otopeli.
Svoje čute lahko v letih odraščanja naučimo, da ne čutijo takorekoč ničesar.
Oči lahko gledajo tako, da v svojem stanovanju vidim le vse, kar je danes zjutraj razmetano, potrebno popravila ali umazano.

Ne vidim vsega, kar mi v tej hiši daje zavetje, toplino in varnost, ne vidim dragocenosti dejstva, da moja hiša ni porušena ali poplavljena in jaz na cesti brez strehe nad glavo.
Moja ušesa lahko slišijo samo to, kar motečega kdo govori, preslišijo pa melodijo ptic.
Tipam lahko samo zato, da čim prej kaj naredim, ne zato, da bi kaj čutila in doživela.
Hodim samo zato, da kam pridem, ne zato, da bi čutila svoje noge in zemljo pod seboj.

Svoje čute lahko naučim, da molčijo in gredo mimo vsega, kar bi lahko motilo ponavljanje moje vedno iste zgodbe oziroma nadaljevanke.

Brez zaupanja

Telo, ki ne more uporabljati čutov, se v svetu premika negotovo in prestrašeno, tako kot da bi bili slepi, gluhi in brez ravnotežja.
Če čuti telesu ne morejo posredovati ničesar o realnosti, konkretni stvarnosti tega trenutka, možgani tega ne morejo predelati v razumevanje in komunikacijo.

Po svetu ne potujemo in ne raziskujemo, saj telo ne more nabirati občutkov, črpati informacij o vsem, kar srečuje.
Po svetu se preganjamo, ženemo svoje neobčuteno telo na slepo oziroma po vnaprej določenih prepričanjih o vsem, kar je.

Ne gledamo, kajti o svetu vse vemo, o ljudeh pa tudi.
Vse je samo povzetek, obnova.
Kako je?
Nič novega!

Predati se čutom

Če se predamo čutenju, se to ne more več dogajati.
Vsako občuteno srečanje z drugim človekom v nas odpre kako novo spoznanje, nov odtenek občutenja.
Pred drevesom, ki smo ga videli že tisočkrat, stojimo vsak dan drugačni in čutimo nekaj drugega.

V naravi se nikoli nič ne ponavlja.
Dež pada vsakokrat drugače, sneži vsakokrat drugače in vsak sončni vzhod drugače obarva nebo.
Čim postajamo vsaj malo preprostejši in pristni, tudi sami začnemo opažati, da na področju čutov nič v nas ni vedno enako.

Edino, kar ostaja vedno enako, je naša omejenost, če v njej nadaljujemo.
Ta se lahko obnavlja mesece in leta, če ji pustimo, da nam vlada.

Čutom pa se lahko predamo.
V tem ni nevarnosti, je samo rahljanje oklepa.
Skupaj z bolečimi občutki, če privrejo na dan pristno in čisto, bo vedno privrelo tudi veselje.
Resnične solze umijejo oči in svet se zablešči v živih barvah.

Um ni živ

Življenje ne poteka v umu, ampak po našem živem telesu.
Um vse to le predeluje, ureja in pojasnjuje, a živega občutenja nam nikoli ne more posredovati.
Lahko obuja spomine in prikliče čustva, ki imajo spominsko vrednost, a to ni isto, kot spomin telesa.

Spomin telesa govori o tem, kar čutim ta hip in se je povezalo s čutenjem, umski priklic pa je predelan odsev doživetja, povezan s prepričanji, in zelo malo povem o resnici našega trenutka.
Primer: če se me kdo dotakne na način, da se telo prestraši, je to pristen občutek, ki me poveže s seboj ta hip ali s spominov, ki je še živel v telesu in se je izrazil.

Če pa me ljubljena oseba užali in me to hudo prizadene, da se počutim kot zavrnjen otrok, potem je bolečina v prsih umski priklic.
Kljub temu, da v resnici trpim, razlog v resnici ni ta, ki ga moje prepričanje ponuja.

Čutim, da zelo ljubim in da nisem enako ljubljena, zato trpim, a se ne zavedam, da v resnici ne ljubim toliko, kot mislim, kot tudi ni res, da nisem ljubljena.
Ta hip drugi ni sposobne ljubiti tako, kot jaz rabim, to je resnica, a včeraj je to storil in tudi jutro bo to storil.

Zaupanje v življenje

Odprtost za čutenje je odprtost za resnico.
Predati se čutom pomeni, da nas bolj zanima resnica kot oklepanje stališč in obveznih razlag.
Predamo se vidu, tipu, sluh … in počasi se začne v nas pretakati reka bogatega dogajanja, v kateri postajamo sveži, novi, prerojeni.

Začnemo se predajati življenju, kar pomeni, da se začnemo predajati zaupanju v telo.
Življenju se namreč lahko predamo le, če vanj zaupamo.
Zaupanje pri nas, odraslih ljudeh deluje tako kot pri otroku, med velikimi in malimi v tem ni nobene razlike.
Otrok se poda v novo situacijo (in ji zaupa), ker je zbral dovolj informacij, da se mu zdi zanesljiva.

Zdrav otrok se ne vrže v nevarnost, ampak prej vse uredi tako, da je varno.
Recimo: poišče mamimo roko, ko hoče čez nevaren prehod, potem pa jo vleče tja, kamor hoče.
Skratka, išče pomoč zato, ker si želi novih izkušenj, a se sam ne počuti varnega.

Vse raziskave otrokovega motoričnega razvoja dokazujejo, da otrok najprej preizkuša svoje sposobnosti, če ga postavimo v novo situacijo, ki je še ne obvlada, in se nikoli brezglavo ne meče v položaje, ki so neraziskani.
To počnejo le otroci, ki so morali prilagoditi na nerazumevanje, zanemarjenost, odsotnost varne bližine, in zatajiti svoje nagonske težnje po varnem raziskovanju.

Tveganje, izzivanje nevarnosti, iskanje ekstremnih izkušenj, »skok brez mreže«, vse to počnejo odrasli, ne varno navezani otroci.
V skokih v prazno ni raziskovanja, nasprotno.

Izogibamo se doživljanju vmesne faze, postopnosti, naraščanja zavesti o strahu, tesnobi ali nevarnosti.
Zato ne raziskujemo, vržemo se in poskusimo pristati naravnost na cilju, skočiti iz začetka naravnost v zmagovit zaključek, zbežati pred občutki, ki se pojavljajo po poti in ki zahtevajo celo vrsto drobnih korakov, ozaveščanja in stika s seboj, kot smo v resnici.