|
Milostni trenutekMilostni trenutek nima moči, da bi z eno potezo spremenil naše življenje in izbrisal preteklost.To dosežemo po majhnih korakih. Toda njegova moč je vseeno izjemna: dokaže nam, da obstaja nekaj povsem drugega kot nesreča, v katero smo kot začaran o verjeli. Nespremenljiva pripadnost obupu in nemoči se je zamajala in razkrilo se je, da obstaja drugačen svet in da smo ga sposobni doživljati. Bili smo prepričani, da ni drugega in da je stiska nas svet, naša usoda. Trenutek milosti pa odpre obzorje, kot kadar se razmaknejo svinčeni oblaki in spodaj zasije rdeče nebo. Tema se lahko potem takoj spet zapre: a zagledali smo vrata raja, vdihn ili, zrak, ki oživlja, se dotaknili svetlobe, ki prežene občutke smrti. Občutenje odrešenega življenja, odprtih vrat za vrnitev v blaženost je dana vsakemu človeku s tem, komu je podarjeno življenje. Rojeni smo zmagaliDa se otrok rodi, mora premagati neštete zelo hude trenutke: oploditev je zmaga, vgnezdenje v maternici je zmaga, dopolnjena nosečnost in dograditev vseh organov je zmaga, zorenje vseh funkcij in rast je zmaga, shoditi in spregovoriti je zmaga, premagati neštete bolezni je zmaga, ostati polni želje po ljubezni kljub prevaram in neizmernim bolečinam je velikanska zmaga. Za nami je neizmerno število življenjskih zmag, ki jih sploh ne upoštevamo. Ker se rodimo in na tej preizkušnji ne umremo, ker smo premagali vse, kar nas je ogrožalo na naši poti do danes, smo zmagovalci: to je sporočilo svetega trenutka vsak dan. To sporočilo lahko vsakdo izbere kot svoje vodilo, kot izhodiščno dejstvo , kot temeljni kamen vere vase. Prvi korak do vere vase je spoznanje, kako velika zmaga je za nami, ker smo tu s svojim telesom, s svojimi spoznanji, s svojimi upi. Ko zmoremo hvaležnost, navdušenje in uvid v to realno veličino, nam naš trenutek lahko podari še več. Nekaj nas je povabilo v nov, drugačen obstoj, in to se pravzaprav dogaja vsak hip. Če trenutek opažamo, lahko deluje, če ga ne, ne more. Trenutek milosti čaka na naš pristanek, nikoli ne deluje proti naši volji. Od našega razvoja je odvisno, koliko znamo vsak hip opaziti, da naš čisti trenutek hodi ob nas in nam ponuja nov čas in nove darove. Stanj je veliko. Katera so moja? Stanja so vedno tu: kot staro, izpraznjeno mesto živijo v nas v vseh svojih muzejskih stavbah, spomenikih in galerijah. V tem kraju ne živi nihče, tu prebivajo samo prevarane sanje. Stanja se vrstijo in nikoli ne izčrpajo, vedno se znajo vrniti enaka, kot so se pojavila prvič, polna svoje stare sile, ki ne pozna minevanja, časa, sedanjosti. Stanja živijo v svetu brez sprememb, v okameneli pokrajini brez odmeva, brez srečanj, brez obzorja, kot mrtve sence, ki se plazijo po naši not ranji pokrajini in nas zadržujejo v mrtvem mestu naše preteklosti. Spremeniti pokopališče v travnikTo je prostor vsega, česar ni bilo in kar nam v isti obliki ne bo vrnjeno.Od te nesrečne domovine se je treba posloviti kot od starega pokopališča. Samo en prostor imamo v sebi in treba je izbrati, s čim bo naseljen. Če smo se odločili, da bo tu zdaj rasel travnik, je treba pustiti, da se vse preperelo sesuje in razkroji v zemlji. S tem naredi prostor za novo rast in semena lahko zadihajo, se zakoreninijo in odženejo. Ostajanje v stanjih je brezplodno in zadržuj e življenje znotraj obzidja mrtvega mesta. Tu se nikoli ne more zgoditi nič, saj nič ne živi zares. Med stanji in življenjem ni srednje poti. Ali smo tu ali smo tam. Razlika je bistvena in med obema prostoroma ni možno dogovarjanje ali sklepanje kompromisov. Ko smo v stanju, smo avtomatično zunaj vsega,kar je ta hip živo, kar se zares dogaja. Ko pa smo tu, živi in navzoči, smo zunaj kateregakoli stanja. Zato se naše življenje začne bistveno spreminjati prav v trenutku, ko se polno zavemo te razlike. V hipu, ko ozavestimo, kdaj smo v stanju in kdaj v življenju, smo že zunaj in stojimo v polju izbire. Polje izbire je tisto, kjer se dogaja življenje. Tu ni stanj, so samo križišča različnih možnosti, je raziskovanje, so poskusi, tveganja, dosežki, presenečenja, zmeda, izgube in pridobitve. A vse je resnično in zato uporabno, vse nas vrača v ž ivljenjsko mavrico in nam daje občutek, da stojimo sredi dogajanja in da nas stvarstvo posluša, svet posluša. Čutimo svoje telo, svoje srce, svojo dušo, počutimo se cele, pa naj se dogaja karkoli. Kadar trpimo v stanju, ne gradimo ničesar. Kadar trpimo v resničnem življenju, nam to odkriva naše možnosti in naše meje in nas vodi v pravo smer, v rešitve, ki osrečujejo. Živo trpljenje je rodovitno in rodi moč, nas povezuje s seboj in soljudmi. Vrata RajaRaj je to, da vidimo, kaj vse imamo, da smo to sposobni uživati in deliti z drugimi, da vidimo, česa se lahko veselimo v življenju drugih, in da pred vsako oviro takoj obrnemo pozornost v svetlo smer, v rešitev.Ni samopomilovanja, je samo odgovornost. Ni krivcev, so samo enakopravni soljudje. Nismo žrtve, vidimo, kako imamo vsega v obilju, kako se povsod ponuja pomoč, kako smo za vse opremljeni in da je edino vprašanje, kako vse to videti in uporabiti. Raj je zavest, občutenje svojega naravnega stanja rešenosti, zaupanja in čistosti. Je prepoznavanje veličine v sebi in s tem veličine v sočloveku. Je svoboda, storiti karkoli iz občutka in vere, in potem prevzeti odgovornost za to ter vzdržati strah pred obsodbo drugih ali pred lastnim občutkom krivde. Raj živimo, ko stojimo sredi vrta vseh dobrin in čutimo, da smo jih potrebni, da si jih zaslužimo in da jih ne bo nikoli konca, če želimo. Dvoje vrat je, skozi katera lahko vstopamo in izstopamo, odpirajo pa se z našo pozornostjo. Blaženost ni to, da vse teče kot po olju, po naših željah, predvidevanjih, da nabiramo samo uspehe in žanjemo samo dobre besede. Blaženost je predvsem to, da znamo v vsakem dogajanju, pa naj bo še tako zahtevno, začutiti svetost svojega obstoja, zmago svojega obstajanja, opremljenost za karkoli, bližino ljudi in naklonjenost stvarstva, neskončno ustvarjalnost naše človeške narave. Ker je vsak dan nov, so naše možnosti vsak dan sept nepredvidljive in nove. Ko se polno zavedamo milosti in čudežev, sredi katerih stojimo vsak dan, stopamo skozi vrata raja. Ta vrata se nikoli ne zapirajo, vedno so odprta za nas. Naša sreča pa je v tem, da lahko skupaj gradimo moč, s katero je mogoče stopati čez ta prag. |