Poezije

V objemu morja

Sveže jutro se zaspano prebuja,
nov sončen dan se nam radodarno ponuja.

Nebo počiva v neskončni milini,
prvi sonči žarki se pozibavajo na morski gladini.

Naša čuteča telesa počasi odpirajo veke,
občutki se v nas pretakajo kot reke.

Zrak diši po travah in divjini,
galebov klic se oglaša v daljini.

Tiho stopamo po kamniti obali,
z izostrenimi čuti divjih živali.

Naš čuteči pogled obletava rastlinje,
dišeča tla, grmovja in brinje.

Sonce nas greje, srce nam dihti,
ko položimo telesa stran od poti.

Globoko potonemo vase,
v minule, pretekle čase.

Iščemo nekaj, kar nas zavira na poti,
kar nas zaustavlja, in vedno znova moti.

V trenutku me spreleti mraz,
ko zagledam materin obraz.

Nemo me gleda in ne črhne ene,
ko zapušča ta svet, brez mene.

Tiho odhaja v bolezni in bolečini,
in nisem ob njej, jo puščam v praznini.

Solze mi zalijejo lica, še preden odprem usta,
še prej ko ostalim izpovem svoja čustva.

Pogledam jo v oči in ji rečem milo:
“Mati, žal mi je, da se je to zgodilo.

Žal mi je, da nisem našel poti,
da ti povem, kaj si zame ti.

Žal mi je, da nisem našel steze,
da bi se znebil svoje jeze,

da smo te položili v mrzla tla,
in moja vrata so bila zaklenjena.

Zelo mi je žal.

Nikakor mi ni bilo mogoče tedaj,
a dovoli mi, da ti rečem zdaj:

Draga mama, imam te rad,
ti si drevo, jaz sem tvoj sad.

In kjerkoli zdaj si že,
v meni bo vedno prostora zate.

Tako se danes, tukaj, poslavljam od tebe,
si v mojem srcu, naj te nikakor ne zebe.”

Ko to dorečem do dna,
se mi odvali kamen od srca.

Srce se mi odpre kot roža,
zadihajo mi pljuča in zarjavela koža.

Ves svet se okoli mene spremeni,
in žarek sonca se mi zasmeji.

Ogreje mi dušo in telo,
ki se razjasni kot nebo.

Moč ljubezni je neustavljiva kot vihar,
a vedno nam prinaša nekaj v dar.

Na njenih krilih lahko poletimo prav do neba,
in ni več časa, ni meja.



Viljam Slavec
Dugi otok
oktober 2010