Pristnost občutenja

Občutki so orodje resnica

Tudi s tem, da samo vadimo pozitivna čustva, ljubeče odnose in notranji mir, še ne ustvarimo teh občutkov.
Če telo ne potrjuje varnosti in moči, o katerih govorimo, pomeni, da doživljanje ni utelešeno Občutenja zaupanja vase namreč ni mogoče u stvariti, lahko le ustvarjamo pogoje, ki jim odpirajo pot.
Občutki ne morejo biti naročeni in izvedeni, predpisani in izpeljani po navodilih.
Občutki so orodje resnice in se lahko izrazijo tudi v naši zavesti kot notranja moč, če jih zares doživljamo.
Če zaupamo v resnico, ki jo prinašajo s seboj, in smo se ji pripravljeni odpreti, se začenja naša pot proti pristni, doživeti in celostni veri vase.
A odpreti se je treba resnici v celoti, ne le prijetni resnici.

Pristnost občutenja

Zato je važno razvijati svoje znanje o veri vase, ljubiti dobra čustva, a tudi sprejeti vse, kar realno živi v nas in gojiti posluh za vse, česar smo prepolni, pa odrivamo ali dušimo.
Moč nikoli ne more rasti iz pritiska nas seboj, moč prihaja iz sprostitve moči, iz osvobojene pristnosti občutenja.
Samozavedanje vsega, kar se nam v resnici dogaja, je proces, ki se začne v organizmu in šele v zadnji fazi doseže zavest, če najde prosto pot.

Vir žive vode

V naši kulturi ni prave vere v resnico občutenja, v odrešujočo moč razkrivanja občutkov pred drugimi in pred seboj.
Toda šele stik z resničnimi občutki nam dokaže, da se lahko naslonimo nanje, da priteka iz resnice vir žive vode za naše življenje.
Začutiti je treba, da imamo pravico čutiti in izraziti svojo resnico.
Ob tem je bistveno, da doživimo, kako je izražanje sebe bogatejše in globlje, če ga kdo sprejema.
Če je ob nas kdo, ki je sposoben našo resnico tudi poslušati s spošt
ovanjem, pa naj bo kakršnakoli, se že samo s tem odpre pot spremembam.
Premik se zgodi, ko se občuteno srečamo z drugim, ko damo in prejmemo spoštljivo bližino.

Prava vrednost

Resnica si zasluži spoštovanje in čast že samo zato, ker je resnica.
Nikakor ni potrebno, da je lepa, komu prijetna, ne bi je smeli ocenjevati, ker ima vrednost sama na sebi.

Zaupati kar čutimo

Vero vase potemtakem sestavljajo občutki, ki prihajajo iz telesa, oziroma naše zaupanje v te občutke.
Ko do kraja zaupamo v vse, kar čutimo, in to spoštujemo in upoštevamo v svojem vsakdanjem življenju, začnemo doživljati vero vase.

Kako se to dogaja?

Kar kot otroci čutimo kot prijetno, ne more biti »morda prijetno«, saj s celim telesom vemo, da je resnično.
Isto drži za vse, kar nam je boleče, zoprno ali tuje.
Temu torej »verjamemo« brez pomisleka, če seveda tudi naši starši potrjujejo, da je res.
Kadar nas boli, sočustvujejo ali nas branijo, ker tudi njim pomeni, da je res boleče.
Če se bojimo, nas pomirjajo in nas spremljajo, ker je res, da se bojimo.
Kar je novo, je treba raziskati, in tudi glede tega se starši strinjajo in nas ne porivajo v prehitro prilagajanje, saj našo negotovost jemljejo zares.
Skratka, naši varuhi in bogovi (to so namreč starši za malega otroka) sprejemajo in poslušajo naše občutke (in svoje občutke), zato smo z njimi občuteno povezani v skupnem priznavanju verodostojnosti obojestranskega sočutja.
Nepokvarjen otrok verjame v to, kar čuti, kar doživlja, kar je.
Nihče ne postavlja v dvom tega, kar čuti.
Tako naj bi bilo …
To je korenina bodoče vere vase.

Otrokova vera

Otrokova vera v moč življenja, ki ga čuti v sebi, je organska, fizična, telesna.
Izraža se v gibanju, dihanju, premikanju, stikih.
Otrok na začetku veruje v resničnost vsega, kar se mu dogaja, o nobenem vzgibu v sebi ne čuti, da bi bil nepomemben, napačen ali kar izmišljen!
Dojenček gotovo ni bitje dvoma.
Če otrok pri enem letu še omahuje in noče hoditi sam, gre samo za to, da še ni pripravljen, torej gre za utemeljeno vero v to, kar res zmore, in za izogibanje temu, kar verjame, da ne zmore.
O sebi ne misli, da bi že moral hoditi! Drugi obraz vere je namreč jasno ločevanje med tem, kar hoče in more, ter tem, česar še ne more ali noče.
V njem deluje vera v to, da ima v tem ločevanju jasne pojme in da ima prav.
Če ga silimo, se upre.
Zakaj naj bi »verjel« v tisto, če mu telo daje čutiti, da še ne zmore? Ko pa začuti, da želi in zmore, se spusti …

Življenjski slog

Zdrav otrok nima nobene težnje, da bi verjel tistim, ki ga prepričujejo, naj dvomi v svoje občutke.
Svoji resnici se bo odpovedal le, če čuti, da mu je to nujno za psihično in fizično preživetje.
Če reševanje odnosa s starši zahteva, da svoje
občutke zavre, potlači, zanika, bo to tudi storil in bo to postal njegov življenjski slog.
To seveda ne pomeni, da naj otrok dobi vse, kar čuti, da si želi.
Pripravljen je razumeti, da njegovemu občutenju ne more biti ustreženo in zmore prilagajanje.
A to je nekaj drugega kot otroka prepričevati, da njegovega občutka ni, da je nepomembne ali napačen, ali enostavno prezreti vse, kar čuti.

Prenaporna vera

Samo odrasli se spuščamo v stvari, ki jih ne zmoremo, se ustavljamo pred tem, kar zmoremo …in se pustimo prepričati, da čutimo, kar ni res, ali da ne čutimo, kar čutimo.
To se nam dogaja, če smo se tega naučili med odraščanjem ali pa če nam
je resnica pretežka in zato vera vase prenaporna.
Vera vase in resnica sta namreč neločljivi.

Nevzdržljiva realnost

Z odraščanjem se torej lahko začne dogajati, da ne vemo več, kaj je res, kaj pa si domišljamo.
Namišljeni svet seveda ne nastane naključno.
To je svet, v katerega se zatečemo, če realnosti ni mogoče vzdržati »na živo« v vsej njeni resnici.
Zato raje verjamemo v virtualno resničnost, v svojo zgodbo, v svoj film, v to, kar si zgradimo v obrambo pred občutki … in ne več v občutke.

Porušeni most

Kot odrasli se težko vrnemo v prvinsko usklajenost s telesom, ker je v življenju (med občutkom in našo zavestjo) nastalo mnogo filtrov, zidov ali celo brezen.
Kar čutimo, nas ne doseže več ali pa je preoblikovano v nekaj drugega.
Most se je poru
il: glava, srce in telo niso več eno, povezani v veri vase, ki bi nas zvesto vodila skozi naše življenje.

Obuditi dialog

Povezavo oziroma prekinjeni dialog med zavestjo in telesom pa je mogoče obuditi in potem zgraditi na novo poti do sebe.
Začnimo zaupati v to, kar nam govori telo (gib, ki vznikne iz neznane globine, nepredvideno čustvo, ki nas zajame, občutek, ki ga ne poznamo.
Le po dovolj dolgem zbliževanju z občutki jih začnemo spet opažati, jih rahlo doživljati ter jim zaupati.
Začnemo tudi ločevati med občutki, ki se jih želimo rešiti, in med tistimi, ki bi se jim radi prepustili, pa si ne upamo.

Dojemanje resničnosti

Postopoma ugotavljamo, da je naš organizem (povezan z možgani in zavestjo) zanesljivo orodje za dojemanje resničnosti trenutka in začnemo se počutiti na varnem v svojem telesu.
Ne iščemo takoj interpretacije, umestitve občutka v neko mentalno raz
lago, ampak se zadovoljimo najprej s tem, da polnopravno zaživi v svojem loku, se razodene od začetka do konca.
Odpremo se celemu registru občutkov, ki lahko zajemajo telo: jezi, žalosti, obupu, napadalnosti, strahu, sovražnosti, zameri, nasilju, z adregi, odporu, hrepenenju, bežanju, strahu, gnusu, nemiru …

Ljubiti resnico

Ljubiti resnico občutenja in se povezati s svojim telesom je prvi korak za vero vase.
Ker je treba verjeti predvsem v to, kar čutijo moja koža, moja mišica, moje oko, moje uho … kar hočejo storiti roka, koleno, noga, trebuh …

Smernica

Medtem ko um lahko vrti katerikoli film poljubne vsebine, telo tega ne more.
Resnica je podatek, s katerim si lahko pomagam, ker je realen in je zato napotek, smernica, pomoč za moje iskanje.
Če živim v iluziji, me ta sistematično odvrača od rešitv
e ali pa ne razume, kaj je zame dobro.

Telesni kompas

V stiku z resnico pa čutim, kako v mojem telesu deluje kompas in na križišču samo počakam, da se oglasi, da zajame srce in vse moje čustvovanje, ter nazadnje napoti moj um v prave načrte in odločitve.
Taro lahko verujem vase, ko izbiram svojo pot
Na poti do vere vase je ena največjih ovir naša senca.
Senca prikriva pristno občutenje sebe in nas usmerja proč od vsega, kar si najbolj želimo.