Pot iz bolečine do samozaščite

Prevara in prizadetost ali kako se vse začne

Marsikdo celo življenje ostaja zvest nauku, ki ga je potegnil iz najgrenkejših otroških izkušenj.
Prepričanja, ki smo si jih ustvarili kot otroci ali pozneje v najtežjih trenutkih svojega življenja, ustavijo tok življenjske moči skozi telo in pretresejo naš čut za orientacijo: vleči nas začne v trpljenje, v izkušnje, ki potrjujejo naša prepričanja.
Tako zapustimo jasno in čisto pot, usmerjenost, ki bi bila za nas osrečujoča.
Travmatična doživetja poškodujejo naš pogled na resničnost.
Vse se začne ob izkušnji, v kateri smo se počutili prevarane, izdane, obupno ranjene od najdražjih ljudi, predvsem od svojih varuhov, od bogov svojega otroštva.
Vsak otrok, ki ga kaj premočno prizadene, najprej doživlja osuplost, občutek, da ne more biti res.
Po naravi in od samega začetka življenja smo namreč polni zaupanja in čeprav nezavedno (saj zavest o času ne deluje in nimamo izkušenj) predvideva mo, pričakujemo, da bodo drugi vse naredili za nas.
Nezavedno verjamemo vanje kot v neko dobro božanstvo, ki nas bo zaščitilo, a ta vera se sesuje, ko doživimo šok velikega, travmatičnega razočaranja.
Otrok živi v odprtosti in pripravljenosti, da bosta mati in oče dala vse, razumela vse, rešila vse.
Ko se prvič zgodi, da najbližje osebe ne naredijo tega, kar si obetamo, nas doživetje pretrese do dna.
Znajdemo se v porušenem domu, drugega pa nimamo, kajti naš dom so starši.
Kot pravi pesnik Košuta: »Gozd, ki vanj verjel si, je posekan.«
To vnese v nas temeljno nezaupanje do ljudi in nas pozneje sili, da tudi mi varamo in ranimo druge, saj ne moremo spoštovati in ljubiti.
Drugi so ob nas razočarani, mi pa ob njih.

Prehuda bolečina

Človekov organizem ima veliko obrambnih mehanizmov za fizične, čustvene in socialne bolečine.
Pojavljajo se kot ena in ista izkušnja, ker se v možganih vedno povežejo na istem mestu kot globalno sporočilo o ogroženosti naše integritete.
Ni važno, katera vrsta bolečine nas napade, bistveno je, koliko nas ogroža.
Kar nas preveč boli, je namreč nevarno za preživetje telesa, psihe ali vključenosti v okolje.
Zato so lahko nevarne prehude fizične bolečine, prehude čustvene rane ali predolgo socialno trpljenje, če nas osamijo od okolja in soljudi.
Pri otroku je kmalu dovolj, da je doživetje prehudo, saj nima sredstev, da bi omejil uničevalnost dogodka: ne more računati na znanje, na prihodnost, na razlage.
Zaradi globalne ogroženosti je potrebno, da se osebnost zaščiti takoj in učinkovito.
Zato bodo otrokove obrambe močne, a tudi zelo primitivne, emergenčne, pač tiste, ki jih zmore v trenutku, s svojo omejeno izkušnjo in znanjem.
Zato bodo tudi ekstremne, enostranske in prav zaradi tega neučinkovite.
Otrok namreč vidi vse kot ali-ali, črno-belo, dobro ali slabo.
Sposobnost, da na primer moralno razsojamo in upoštevamo okoliščine, se razvija postopoma in v zgodnjem otroštvu še ni mogoča.
Otrok ne more najti kompromisne, postopne in preudarne, modre obrambe.

Stanje šoka

Prva reakcija je, da ne moremo, nočemo verjeti, da smo prevarani v svojem zaupanju.
Dogodek trešči v nas kot strela z jasnega.
Nenadoma stojimo sredi novega sveta, ki je poln zla, sovražen do nas, uničevalen in brez zaveznikov.
V nekem smislu otrok doživi, da starši umrejo.
Umrejo-izginejo namreč dobri starši, v katere je verjel s celim svojim bitjem.
Telo doživi potres, ki nas razsuje fizično, a podre tudi naš čustveni in mentalni dom, ki smo si ga zgradili.
Stanja šoka ne razumemo dobro, če ne dojamemo njegove povezanosti z zaprepadenostjo.
Moč travme je predvsem v nepripravljenosti nanjo.
Vsaka huda prizadetost je namreč po svojem bistvu še najprej dogodek, ki ga nismo pričakovali.
Še več: za nas dogodek ni obstajal kot realna možnost.
To se lahko zgodi tudi odraslim ob življenjskih udarcih in za tisto, česar ne more in sme biti, si ne izdelamo nobene varnostne mreže, nobene priprave, saj bi to pomenilo, da si priznamo, da se lahko zgodi.
Tudi odrasli pademo v to stanje popolnoma neopremljeni na vseh ravneh: telesno, čustveno, umsko.
Kaj šele otroci …
Izkušnja otroke razsuje zato, ker udari v svet, kot so ga do tistega hipa doživljali: s pravili, predvidljivimi ljudmi in občutki.
Otrok doživlja varne starše in odrasle kot temeljno jamstvo svojega obstoja.
Nobena zunanja katastrofa nima nad otrokom moči, če lahko zaupa v prisotnost zaupanja vrednih staršev.
Ko pa trešči v odnos, v ta svet-dom srca, opustošenje ne more biti sprejeto, vgrajeno, trajno umeščeno vase, saj zanikuje naš obstoj.
Eno izključuje drugo, ostati v polni zavesti nove resničnosti, sredi travme torej, za otroka ni mogoče.
Prenese jo lahko le, če resnične občutke spremeni v neko prepričanje in potem v odločitev, ki omogoča življenje ob ljudeh, ki so ga izdali.

Kaj vse je travma

V otroštvu doživljamo kot izdajstvo vse, kar uničuje zaupanje do pomembnih odraslih: vsako prevaro, zlorabo, vsak obliko nasilja, sramotenja, zapuščanja, vsako hudo krivico in bolečino.
Najbolj smo občutljivi, če nam to storijo najljubše osebe.
Otrok doživi na ta način starše, ki ga osramotijo, prevarajo, zlorabijo, zapustijo v bolečini in obupu …
Med otrokom in odraslim so seveda pomembne razlike, a hude prevare, težka razočaranja in krivice tudi odrasli doživlja kot pretrese, ki ga vračajo v otroško nebogljenost.
Vsi se težko odzivamo zrelo, premišljeno in v svoje dobro, ko nas ljubljena oseba globoko rani.

Otrokova samoobramba

Otrok je v težjem položaju kot odrasli.
Bolečino, ki se mu zgodi, oceni kot absolutno veljaven podatek, ki velja za vedno in na vseh področjih.
Tega tudi ne more pretehtati in oceniti glede na vse ostalo, kar se dogaja.
Ne zna upoštevati težav svojih staršev, ne more poskrbeti za komunikacijo, če starši niso dostopni.
Zato se brani na vsej črti, z največjo intenzivnostjo in »definitivno«.
Otrok si ne izdela obrambe za določne čas …
Obramba in ocena dogodka zato ne more biti v pomoč za iskanje dolgoročne in konstruktivne rešitve.
Rešitev v sili nikoli ni rešitev, ki gradi, samo prekinja, ukinja, zamegli, vnaša otopelost.
V globini nezavednega pa naš organizem izbere obrambo, ki se najbolj prilega našemu temperamentu, izkušnjam in okoliščinam, na mentalni ravni pa se ustvari zapis neke odločitve.
Obramba je sestavljena iz nekega prepričanja, neke ugotovitve o svetu oziroma o odnosih (tako je) in neke odločitve (zato bom čutil, mislil, ravnal vedno tako).

Telo v šoku

Stanje šoka je najprej fizično dogajanje: telo blokira vse vitalne procese, dih zastane, kri se ustavi, mišice se zadrgnejo, oči se razširijo in odrevenijo.
Pretresenost in paraliza cele osebnosti sporočata organizmu, čustvom in umu, da se je treba umakniti iz dogajanja, ki uničuje.
Človekova osebnost v celoti doživlja agonijo.
V tako razdejanem organizmu ni mogoče preživeti.
Človekov živčni sistem je zgrajen tako, da iz okolja in lastnih notranjih občutkov sprejema podatke o dogajanju in prav na tej osnovi lahko poskrbi za svojo varnost.
Zato nenehno išče načine, da se razvija na podlagi branja realnosti in poslušanja sebe.
Šok ustavi možnost branja realnosti, ki je postala v hipu nerazumljiva, nesprejemljiva.
Čutila so v travmi izklopljena in zato neuporabna za življenje.
Ukinitev te preglednosti in povezanosti z okoljem organizem zaznava kot smrtno nevaren zastoj.
Procesi, s katerimi se povezujemo s seboj, ljudmi in svetom, morajo potekati naprej za vsako ceno …
Tako velevajo naši obrambni mehanizmi.

Posledice

Tako zaživimo v dovolj močni anesteziji, da lahko gremo naprej v novem položaju ne da bi izgubili razsodnost in ne da bi organizem sprožil samouničenje.
A naše življenje se odvija »šokirano«.
Kaj to pomeni?
V glavnem se dogaja, da sploh ne moremo odvrniti pozornosti od tega, kar nas je pretreslo.
Živimo le delno, kolikor je ostalo od svobode in pripravljenosti, da vidimo resničnost.
Ko ni mogoče najti izhoda, ko ni nobene pomoči, ko je prehudo, je treba zapustiti sebe, kot smo bili, in postati nekdo drug.
Okleniti se je treba prepričanja, interpretacije, rešilne samoprevare, žrtve … česarkoli že.
Treba je videti stvari iznakaženo.
Šokantne odločitve delujejo podtalno in nam niso razvidne.
Usmerjajo življenje kot nevidni, a pokvarjen kompas, kot očala, ki prikrivajo del vidnega polja, povečujejo nepomembne detajle, manjšajo zelo pomembne podatke.
Svet, v katerem se premikamo, je naš svet, ne resnični svet.
Zato tudi ne doživljamo vsega, kar srečamo, temveč le tisto, kar lahko zagledamo.
Predvsem smo slepi za nove priložnosti.
Človek se lahko v hipu sklene posvetiti samozatajevanju ali pa se odloči za vseživljenjsko sovražnost in varanje drugih, za življenje na begu, za odpoved vsakemu veselju in bližini ali za zatiralno in dušečo navezanost na kogarkoli, za nečloveško vzvišene ideale ali za podlo zlorabo šibkejših… in ostane služabnik svoje nasilne odločitve.
Zato je pomemben del vsakega samospoznavanja (in še zlasti vsake terapije) ta, da srečamo svoje travme, končno vzdržimo srečanje z njimi pri polni zavesti in nato izbiramo med drugačnimi odločitvami.

Hvaležno slovo od travme

Obrambna drža pa nas drži v starem prepričanju, nam preti s strahovi, ki niso utemeljeni, nas ovira in vklepa, nas dela umetne in nas ločuje od ljudi, saj se jim ne smemo zares približati, oni pa ne nam.
Omogoča šokirano preživetje, obenem pa sproti uniči, prezre ali odbije vse, kar bi pomagalo ven iz tega vzorca.
Zato je obramba, ki nas je nekoč rešila, danes le še ovira.
Ko jo odkrijemo, jo lahko odslovimo, toda brez nasilja, saj je nastala iz nagona po preživetju, iz najgloblje moči, s katero smo čisto sami nekaj naredili zase, da bi ostali fizično, ment alno in socialno živi.
Pripeljala nas je do tega, kar smo danes, zato ni prav, da jo obravnavamo s sovraštvom, prezirom, grenkobo.
Ne moremo nehvaležno odsloviti svoje obrambne moči, ki nam je služila in brez katere nas ne bi bilo več.