|
|
Viljam 
Ples se začenja
Srečanju nasproti
...
... 
... 
... |
Ples življenjaV prijetni senčki grmičastega drevesaRadovedno nategujemo ušesa Mehko sedimo po tleh In drug drugemu podarjamo nasmeh Kot mladi polhki z zaspanimi očmi Radovedno škilimo med vejami Naša telesa so nahranjena z dotiki Z nežnostjo v vsaki njeni obliki Srca so odprta kot nebo Spustili smo črne oblake in temo Naša dišeča koža Je okusila pesek, ki mehko boža V tej neizmerni milini stopim v ples V prsih mi zažari kres Življenje je reka, ki drvi v meni Medtem ko se premikam proti roki njeni V osrčju gostih vej Se čuteče upogibam naprej Čutim že njen dih Kot nežen prepih Čutim njeno srce Ki me ljubi molče Čutim njen obstoj Tukaj, z menoj Srečam njen pogled Ki govori brez besed Občutki me preplavijo vsepovsod Tiho drsim kot labod Moje telo Je lahko kot pero Sem pisan metulj, ki leta po cvetovih Ali grčast bor, ki raste po bregovih Sem čuteče telo Ki ljubi zemljo in nebo Tudi čas se za trenutek ustavi Se nasmehne in tiho pozdravi In med listi, skozi veje Tudi sonček se zasmeje Viljam Slavec Mljet Julij 2011 |