Odnosi brez naboja

Razlaga ne premakne občutka

Zato vodi v olajšanje samo ena pot: iti v resnico občutenja in opustiti vse zavore, vsa pričakovanja do sebe, vsa prepričanja o tem, kaj naj bi bili in vse prejšnje verzije naše travme.
Ljudje danes berejo in si ustvarjajo predstave o tem, kako deluje duševnost, si vse razlagajo in mislijo, da to pomeni kaj rešiti.
A to nima nobene realne vrednosti, to ni premik, ki bi nas spremenil.

Znanje ne premakne občutkov

Tako na primer ne moremo vedeti, kaj točno je v nas povzročilo rojstvo brata ali sestre, čeprav vse vemo o otroškem ljubosumju.
Začutiti divje ljubosumje in dojeti, kje in kako danes še to doživljamo, to pa je nekaj čisto drugega.
Šele po odkritju sebe v pristni reakciji (po odkritju o tem, kako danes deluje v nas ljubosumje) lahko začnemo iskati novo pot iz svoje šokiranosti.

Vsak izbere svojo pot

Pozneje najdemo novo rešitev, a najprej moramo dojeti, da smo vedno izbirali le eno, izvirno pot za izražanje bolečega občutka, ko nas je ta popadel.
Svojo šokirano reakcijo smo tolikokrat ponovili, da se zdaj zdi edina možna, del našega značaja, večna.
Ko smo majhni, doživljamo, da je bil naš odziv edini možni odziv.
A v resnici drugi otroci v isti situaciji izberejo drugačnega: nekateri nagajajo, drugi napadajo, tretji postanejo zabavni pajaci , četrti gredo mučit živali, peti odločijo, da bo do postali svetniki, šesti, da bodo žrtve, sedmi junaki.
Vsi se po svoje in drugače usmerijo v življenje.
Naš odziv je bil (sicer nezavedno) izbran in je del naše enkratne osebnosti še danes.
Ko ga prepoznamo, se globlje spoznamo v svoji edinstveni podobi.
To nam pomaga, da se globlje vzljubimo v svoji drugačnosti in da si damo pravico biti, kar smo.
Tudi to je pot do resnične vere vase.

Občutiti nesprejemanje

Kaj pomeni občutiti nesprejemanje?
To je strašno stanje, v katerem se prepletajo obup, napadalnost in neizmerno hrepenenje po ljubezni.
S prispodobo bi lahko rekli, da hočemo drugega (svet …) tako divje pretepsti in definitivno zlomiti, da bo končn o prisiljen razumeti, da nas mora ljubiti.

Povzročitelji reakcij

Zelo nam pomaga, ko dojamemo, da vedno tudi sami izzivamo in izvajamo okvirno podobne stvari, kot smo jih doživeli.
Nehote smo povzročitelji reakcij, ki nas bodo potem bolele.
Vedeti pa seveda ni dovolj, saj na videz vsi priznavamo svojo neprijaznost (»Vem, da sem zoprna, ko očitam«).

Doživeti položaj drugega

Bistev premik dosežemo, ko doživimo položaj drugega v svojem telesu kot del našega lastnega občutenja.
To pa pomeni resnično podoživeti, kar smo nekoč doživeli.
To je vedno huda bolečina, ker se v njej ne doživljamo več kot žrtev, ampak tudi kot storilec.
Nenadoma dojamemo, zakaj lahko kdo drugega muči.
To smo namreč zdaj mi storili nekomu drugemu.
Pot do razpleta te dvojne stiske (v bistvu pa gre vedno le za držo, ki preprečuje medsebojno sprejemanje) teče po dve tirih: vračanje v občutke (kar smo delali v prvem in drugem delu tega sklopa) ter prepoznavanje dejstva, da zahtevamo poravnavo ta
ko, da povzročamo bolečino.

Odpuščanje

Odpuščanje je stanje zavesti, v katerem ni več ločevanja jaz - drugi, povzročitelj in žrtev.
Gre za globoko, razsvetljeno sočutje do vseh ljudi, do poravnave, v kateri smo zastopani tudi mi.

Preobrat k ljubezni

Tako se zgodi temeljni preobrat; ker spoznamo, da nismo bili le nemočne žrtve, ampak bolj od bolečine omamljeni razpečevalci najbolj bolečega, kar smo prejeli.
Od tistih, ki so nas prevarali v naših sanjah o ljubezni, varnosti in spoštovanju, smo prevzeli težko dediščino in nadaljevali raniti, razočarati, očitati in izsiljevati.
Zato smo neštetokrat in nezavedno (torej brez krivde) drugim povzročali podobne stvari, kot smo jih utrpeli.
Nismo krivi, smo pa soodgovorni za pomanjkanje ljubezni in sreče v našem življenju, a to velja tudi za vse druge.
Šele takrat nastopi izkušnja odpuščanja, saj dojamemo, da smo taki, kot so vsi.
Vseh se nas je dotaknilo zlo, ki zastrupi vsakogar, ki so ga udarili po srcu.
Nihče ni ostal nedolžen, ker nihče ni imel nedolžnih staršev in ker človek kot tak ne more biti nedolžen.
A nismo potrebni in vredni ljubezni zato, ker bi bili nedolžni, nasprotno.
Prav zato nam je nujno potrebna, ker to nismo in ker le tako lahko nehamo prenašati naprej prejete bolečine.
Vsi lahko stopamo v proces čiščenja občutkov, misli in dejanj, in postajamo resnični, prosojni, pripravljeni vsak hip dojeti svojo odgovornost, svoje meje, svoja nenasitna hrepenenja, obrnjena proti drugim, namesto v življenje in vase.
Ta film se sicer lahko razpleta še celo življenje, a v neprimerno blažji obliki in predvsem brez vpletanja drugih.
Nikomur ne bomo več pripisovali, da je kriv za naše bolečine, a tudi tega ne bomo več doživljali, da smo krivi za bolečine kogarkoli.
Vedno pa smo lahko pripravljeni deliti skupno odgovornost in stopati v dialog brez obtoževanja in kaznovanja sebe ali drugih.
Šele to je konec zgodbe o travmi.

Zahtevam, da me ljubiš popolno

Zahteva, ki jo kot otroci obrnemo v življenje, pravi, da bi nam morali drugi vrniti vse, kar nam je bilo po krivici vzeto.
Pa ne samo to: biti mora vrnjeno v času in na način, ki ga določamo mi in ne glede na potrebe drugega.
To je namreč otrokovo
občutenje in od tam prihajamo s svojo zahtevo.
To pa ni ravno idealna drža za ljubeče, enakopravne odnose.
Po eni strani čutimo gorečo željo, da bi dežurne krivce kaznovali, obenem pa želimo, da nas ljubijo.
Ne smemo pozabiti, da so v naših travmatiziranih očeh vsi krivci in še najbolj tisti, ki jih najbolj ljubimo.
Prej ali slej pa pridejo na vrsto vsi …
Delujemo pa (spet otroško) kot bogovi.
Bog je namreč v našem kolektivnem nezavednem tisti vsemogočni in brez greha, ki dobro plačuje in hudo kaznuje.
Zato moramo obsojati in kaznovati tistega, ki je kriv, prav tako si moramo prikrivati svojo soude leženost.
(Ker se ne cenimo, ne moremo sprejeti niti najmanjše kritike na svoj račun, saj nas ruši.)
Kaznovalni otroški nagon deluje v nas mogočno in nezavedno in se pojavlja v preobleki čuta za pravico in obrambe nedolžnih in nebogljenih.
Seveda pa prezremo, da se bomo enako neizprosno obnašali do sebe, kadar kaj naredimo narobe: Popolni zahteva , da sebe kaznujemo ali da poskrbimo za nesrečo, ki nas bo prizadela.

Mislimo, da smo dobili premalo?

Čas je, da odločimo, kaj mislimo, da nam pripada, in začnemo tisto graditi.
Imamo malo sposobnosti? Izrabimo do konca, kar imamo, iztisnimo sok življenja do konca.
Vse odločitve so v naših rokah, pa naj bo gradivo še tako skromno, in vedno je veli ko variant.
Občutenje lastne vrednosti je povezano izključno s tem, kar naredimo v danih razmerah.
Globoko v sebi vedno vemo, ali smo res naredili, kar je bilo mogoče.

Odpuščanje in vera vase

Odpustiti drugim je ključnega pomena zato, ker se le tako premaknemo iz območja in logike kaznovanja v območje ljubezni do človeka – sebe in drugega.
Nehamo ljubiti zato, ker si to kdo zasluži, začnemo ljubiti zato, ker nas samo to osvobaja in osrečuje.
V tem je zagon vere vase, samozavesti in občutenja, da smo uspešni in ponosni nase, kraljevsko povezani z vsemi svojimi možnostmi.
Spoznamo tudi, da vse hudo, ki nam ga danes kdo povzroča, boli, kadar je del naše lastne notranje razrvanosti.
Bolečina se pojavi, ko se zavrti v nas isti nož, ki ga vrti drugi.
Govori nam, da mi sami kdaj delamo isto ali da smo tisto nehote delali
in da si tega ne priznamo.
V nasprotnem primeru namreč ne trpimo, kvečjemu nas to moti in predvsem nimamo težav drugemu mirno povedati, da nam njegovo dejanje ni všeč.
Ko pa čutimo, da bi nam kdo lahko prav isto upravičeno očital, ne moremo z besedo na dan ali pa ponorimo.
Zagledati sebe v povzročanju tega, kar nas zelo boli, je kar težko.