Čistost občutenja

Čuti pomagajo

Značilnost čutov je, da so osredotočeni na tu in zdaj.
Vid, sluh, tip, voh … zajemajo iz vsega, kar se dogaja ta hip, zato nas vlečejo iz preteklosti v sedanjost.
Dokazano je, da pozornost, globoka osredotočenost na trenutno dogajanje, aktivira nevrone zaznavanja novosti in stimulira hormonske procese, ki poživljajo.
To vidimo pri otroku, ki mu pokažemo kaj zanimivega: oči se začnejo bleščati in se razprejo, kar je jasen dokaz visoke možganske aktivacije in vpletenosti celega organizma pred določeno nalogo.
Kadarkoli nam uspe karkoli intenzivno, zbrano in vpleteno opazovati in pri tem imeti odnos odprtosti ( kot da ne vemo vsega, kot da odkrivamo), se naše zaupanje v telo in življenje takoj poveča.
Naši čuti zaživijo in nas vrnejo v pretakanje življenja.

Sijoče oči

Odraslim žal zlepa ne zasijejo oči, ko se znajdejo v težavah.
Ko se pojavi spet ista scena kot že tisočkrat (na primer poniževalna pripomba od staršev, ali partnerja, odraslega otroka, sorodnika, nadrejenega … ), se sproži avtomatizem ali na kratko: stanje, ki smo si ga v življenju izdelali za podobne priložnosti.
Občutenje, da ne morem nič, strah, napadalnost in obup, ker se bo končalo tako,kot se je vedno.
Navadno kar odrevenimo in izvedemo, kar smo že neštetokrat, ali pa poskusimo kaj »radikalnega«, kar je navadno samo varianta, ki nas vrne na staro pot, saj nam dokaže, daje potem še slabše.
Če pa odprem oči … lahko zagledam kaj novega.

Drugače

Značilnost novega pristopa pa je v tem, da se začnemo zavestno odločati za nove poskuse.
Seveda sploh ne gre kot po olju in podobni smo tistemu, ki se uči drsati na ledu.
Začnemo pogumno, a smo kmalu na tleh, in to se velikokrat ponovi.
Razlika ni v tem, da ostanemo pokonci, ampak da padamo manj boleče, se prej poberemo in predvsem živimo v zavesti, da se učimo nečesa, kar je možno izpeljati.
Potem zmoremo to, da stojimo, pozneje zmoremo že kakšen obrat.
Če nas porinejo v situacijo, ki je prezahtevna, bomo spet takoj na tleh in se nam bo zdelo, da nismo dosegli nič.
A iz dneva v dan nam je led bolj domač in počasi opažamo, da dobro lovimo ravnotežje.
Spoznavamo prožno nihanje, veliko umetnost sodelovanja z izgubo stabilnosti.
Ne rabimo več trdnih tal, da smo pokonci, znamo se uloviti ali pasti tako, da se ne poškodujemo.

Uspeh je v vaji in previdnosti

Če se bojimo, nas žene v vratolomne situacije.
Pospešeno delovanje namreč obeta, da bomo preskočili kritični trenutek, v katerem globoko, jasno in seveda boleče čutimo.
Odlagati trenutek, ko bomo storili kaj novega, samo na sebi ni napačno, lahko je celo modro.
Res pa je, da v takih zadevah ne moremo čakati na spontanost, ta začne delovati pozno, ko smo že zelo vpeljani v nove reakcije.
Navadno se je treba nekaj časa pripravljati, se odločiti za jasne in konkretne korake, se rahlo poriniti iz trpnosti v dejanje, ki je že zahtevnejše, a ne preveč, in vztrajati.
Na začetku pa je ob nas vsekakor potreben kdo, ki nas »drži za roko« in govori: »Poskusi, zmoreš.«

Čistost občutenja

Svežina naših dejanj je bistveno odvisna od čutečega doživljanja našega lastnega telesa in teles drugih.
Samo tako namreč lahko doživljamo resnico v vsem njenem obsegu in stopimo iz svojih utečenih načinov omejenega, pristranskega in starega dojemanja.
V očiščenih čutih bomo sposobni monitorirati stanje drugega in svoje lastno.
Šele nato bomo lahko začutili, kje je prostor dotika in srečanja.
Srečevanje naše sreče je podobno rahločutnemu drsenju po mreži medčloveškega dogajanja, ko doživimo stekanje medsebojnega utripanja in trenutke milosti.
Lahko smo hvaležni za vse, kar se vsak dan zgodi novega in lepega, a tudi novega in težkega.
Vse nas namreč prenavlja, vnaša v naše ure svežino in odkrivanje bogastev, neizmernih skrivnosti življenja v človeku in svetu.
Lahko se odpovemo varovalnim filtrom, s katerimi smo se morda naučili braniti pred resnico.
Ne onesrečuje nas, kar je boleče, ampak kar nočemo upoštevati in postane kamen.
Vse je gradivo za tkanje te žareče rahle mreže, ki ji pravimo ljubeče življenje.